 |
| Politics • Hobbies • Obituaries • Sports • Gallery |
www.bosnia.org.uk/about/bi_books/full_reviews.cfm?ID=306
Yugoslav Democracy on Hold
Ivanovic, Vane
Published by Dodir, Rijeka , 1996.
185 pages, (English)
ISBN: 9539676509
Index Information: Yugoslavia--Politics and government, 1945-1992.
Shelf mark: 949.7
Collection of texts, spanning the period from 1949 to 1992, by a Yugoslav long resident in Britain who obtained political asylum in 1945 rather than accept the new communist order in Yugoslavia, who in 1963 helped to found what became the ‘Democratic Alternative', and who in 1990 became a citizen of the Republic of Croatia. In two of the most recent, a 1992 interview published in Borba (Belgrade) and the book's epilogue, the author provides an eloquent refutation of Serb and Croat nationalist denials of the Bosniak national identity, and a critique of ‘the "Yugoslav" cover they [Serb nationalists] provided for Serb domination over others in Yugoslavia' that is all the more devastating since it comes from someone who continues to think of himself as a Yugoslav.Download the book here (pdf) (consent of the Editor - DODIR Ltd)
The Vane Ivanovic Project
www.fass.kingston.ac.uk/research/centres/ivanovic/index.shtml
Acknowledging the expertise of a group of research staff in the Faculty of Arts and Social Sciences and after having been advised by Professor Emeritus Stevan K. Pavlowitch, the Vane Ivanovic family donated the large collection of books and private papers of the father, Vane, to the University. This is a complete collection of a man’s life, with invaluable historical books in many European languages, mainly on the Balkans and the Near East (some 6,000 volumes). The collection also includes the files, still closed, of the “democratic alternative” movement, which Vane Ivanovic founded and led from abroad during the Cold War.
OBJECTIVES
The project envisages the creation of an active forum of research and research-related activities (seminars, conferences, public lectures, student and staff exchange programmes) in order to further knowledge on the history, politics, culture and international relations of the Balkans and the Near/Middle East. Scholars in the UK who wish to give a paper to the Vane Ivanovic seminar are advised to contact the Director of the project. Scholars from the region are also invited to contact the Director to discuss ways of collaboration and fundable research schemes. The project team has strong links with the MSc in International Conflict based in the Faculty and this creates a unique opportunity for students to explore the Library’s wealth in writing their dissertation.
The Vane Ivanovic Library launch and display
www.kingston.ac.uk/library/pdfs/Librarynewslettersummer2006.pdf
The official launch of the Vane Ivanović Library was held following the close of the Politics of Mass Murder Conference on 23 June. Vane Ivanović was an athlete and sportsman, ship owner, collector, philanthropist, diplomat, and a gentleman. During his many years of exile from Communist Yugoslavia after World War II, he worked passionately and tirelessly towards a democratic and united Yugoslavia through the Democratic Alternatives project, publishing political books, articles and personal memoirs. During his life, Vane Ivanović amassed a collection of books that he wished would eventually become the basis of a library for researchers interested in Yugoslavia. This library was then kindly donated, after his death, by his family to Kingston University. The Vane Ivanović Library contains an important collection of over 5000 books in English and other European languages with relevance to Yugoslav and South-East European culture, history and politics. It also includes an archive of personal papers relating to Vane Ivanović’s life and work including documents and press cuttings relating to World War II, records of the Benevolent Association of Free Citizens of Jugoslavia, the files of the Democratic Alternatives movement, and drafts and published editions of his own writings.
Iz Interviewa – prof. Ljubo Sirc – «Ampak» Juni-juli 2006, Ljubljana
Veliko pred padcem berlinskega zidu in globoko v časih najbolj svinčenega komunizma ste skupaj z drugimi jugoslovanskimi demokrati organizirali združenje, ki bi skušalo pripomoči k demokratizaciji režima v Jugoslaviji. Na koncu se je režim res spremenil toda, Jugoslavija je zaradi nacionalističnih trenj razpadla. Kako se je vse skupaj pravzaprav dogajalo?
Ti sestanki (Demokratska alternativa in demokratski susreti – op. p.) so bili poskus, da bi preprečili, kar se je kasneje v Jugoslaviji zgodilo. Žal so bile v Jugoslaviji nacionalistične strasti tako razvnete, da propad komunizma in prehod k demokraciji nista bila dovolj, da bi preprečila spopade.
Ko sem pripravljal doktorat v Fribourgu, sem se seveda spoznal z Adilom Zulfikarpašićem, ki je bil tudi tam na univerzi. Adi izvira iz vodilne bosanske družine, vendar je bil komunist in med vojno celo komisar partizanske divizije. Leta 1946 mu je obnašanje tovarišev tako presedlo, da se je s službenim avtomobilom odpeljal v Trst, avto poslal nazaj, sam pa ostal v emigraciji. Razmišljala sva, kako naj bi začeli akcijo za pomiritev duhov v Jugoslaviji in za demokratizacijo. Pri tem se nama je pridružil Vlado Predavec, eden redkih Hrvatov, ki so bili med vojno v Mihajlovićevem štabu. Z Vladom sva imela prijateljske stike s Srbi in drugimi Jugoslovani v Londonu in Parizu, tako da je bil to dober začetek.
V tem času se je odločil za akcijo tudi Vlatko Maćek, v tridesetih letih prejšnjega stoletja neizpodbitni vodja Hrvatov, ki je leta 1939 tudi sklenil s Srbi sporazum o ustanovitvi avtonomne banovine Hrvatske, čeprav žal le s knezom Pavlom in beograjskim ministrskim predsednikom Cvetkovićem, ker so bili voditelji srbskih demokratičnih strank preveč neodločeni. Med vojno je bil Maćek konfiniran na svojem posestvu Kumrovec pri Zagrebu, a je vendarle pred prihodom komunistov uspel oditi v tujino. V začetku šestdesetih let je skupaj s svojim političnim tajnikom, odvetnikom Brankom Pešljem (oba sta bila v emigraciji v združenih državah), sestavil osnutek dogovora, o katerem se je želel pogovoriti z drugimi Jugoslovani.
Organizacijo je prevzel Vane Ivanović, poslovnež iz Dubrovnika, ki je živel v Londonu. Sklical je sestanek v Stanstedu pri Londonu, in sicer leta 1963. Vabljeni so bili predvsem stari politični voditelji, in sicer Maćek, ki ga je zastopal Pešelj, Boka Vlajić, tajnik demokratske stranke v Srbiji, in Miha Krek. Zraven sta bila tudi Jukić, zunanje politični ekspert Maćkove HSS in Veceslav Vilder kot predstavnik Samostalne demokratske stranke, ki je bila stranka predvsem Srbov na Hrvatskem in je bila z Maćkom skupaj v t. i. seljačko- demokratski koaliciji.
Nadalje so bili na teh sestankih zastopniki mladih, tako predvsem Desimir Tošić, ki je bil predstavnik srbskih omladincev, zbranih okoli mesečnika Naša reč. Predavec je prisostvoval kot mlajši Hrvat, pri čemer je bilo treba upoštevati, da je bil njegov oče med voditelji HSS. Podobno je dr. Kreka in SLS zastopal Franjo Sekolac iz Maribora. Po drugi strani smo kot slovenski liberalci prisostvovali Dušan Pleničar, Marjan Gorjup in jaz.
Vsi navedeni in še nekateri drugi smo bili povabljeni v Stansted, toda ker niso povabili Adila Zulfikarpašića, ker je tako zahteval Jukić, jaz na prvi sestanek tudi nisem šel, ker nisem hotel pustiti na cedilu svojega prijatelja in edinega zastopnika bosanskih muslimanov. Vendar se je ta spor kmalu zgladil, tako da smo se sestajali leto za letom čeprav je vse ostajalo preveč na akademski ravni. Enkrat se je srečanja udeležil tudi Ciril Žebot, ki pa je govoril v angleščini, kar je povzročilo precejšnje začudenje.
Hud problem je bila razcepljenost med mladimi Srbi. Tošić je bil iz razlogov, ki meni niso jasni, na smrt skregan s skupino Srbov v Parizu, kjer sta bila vodilna Dragaš Kešeljević in Marko Krstić. Ostali smo bili mnenja, da ta razdor škodi, in smo se nazadnje odločili, da povabimo pariške Srbe, četudi bi Tošić nato odklonil sodelovanje. Medtem ko smo dosedanje sestanke imenovali Demokratsko alternativo, smo odslej govorili o Demokratskih susretih. Prvi sestanek takih susretov je bil leta 1980, takrat smo sedeli zbrani, ko je bila naznanjena Titova smrt.
Tudi susreti so trpeli zaradi številnih trenj, med drugim zato, ker sta prihajala eden ali dva bivša Ljotićevca, kar je nekatere motilo, dasi sta medtem postala popolna demokrata. Prišel je ob priložnosti tudi Aleksa Djilas. To je dodalo k zanimanju, ki ga je za naše stranke kazala UDBA, tako da so priredili pravo diverzijo. Na dan, ko bi se morali sestati v National Liberal Club v Londonu, je nekdo klical po telefonu Alekso Djilasa in mu rekel, naj se pazimo, ker je podtaknjena bomba. Ostali smo ravnodušni in razgovor kljub temu opravili.
Zanimivo je nadalje, da smo zaradi Srbov iz Pariza hoteli prirediti vsaj eno srečanje v Parizu, a so ga francoske oblasti odpovedale, čeprav je bilo število udeležencev precejšnje.